Virginia Woolf 
Jakobova soba 

Za Jakobovo sobo (1922) si je Virginia Woolf zamislila romaneskno obliko, radikalno drugacno tako od svojih prejsnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kaksna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpolozenja, vse tako svetlo zarece kot ogenj v megli Z njo je izrazila svojo percepcijo sveta kot neprestanega toka sprememb, namesto trdne konstrukcije je uvedla tekoco pripoved, impresionisticno sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo razlicnih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost cloveskega znacaja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bezne vpoglede ljudi, ki jih nanj vezejo razlicna custva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od studentske sobe, do Italije in Grcije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti na bojiscih prve svetovne vojne.